Razširjenost
Rjavi medved je med večjimi (Bellemain, 2004) in s svojo holarktično distribucijo (Severna Amerika in Evrazija) tudi najbolj razširjena izmed osmih vrst medvedov (Swenson in sod., 2000). Njegov življenjski prostor so gosti gozdovi, subalpinska in alpinska območja, pa tudi puščava in tundra (Bellemain, 2004).
Od zgodnjega srednjega pleistocena dalje je bil rjavi medved razširjen v celotni Evraziji (Schreve in Currant, 2003) razen na velikih otokih, kot so Gotland (Švedska), Irska, Islandija, Korzika in Sardinija (Zedrosser in sod., 2001). Ljudje in medvedi imamo več kot 500.000 let skupne zgodovine (Turk, 2003). V pleistocenu sta bila človek in medved v neposredni kompeticiji za hrano in zavetje. Znano pa je tudi izkoriščanje medveda za osnovne življenjske potrebščine (kožuhovina, hrana, osebni predmeti iz podočnikov in kosti, uporaba kostnega mozga) (Schreve in Currant, 2003). Pozneje je zaradi naraščanja števila prebivalstva, lova ter izginjanja habitata zaradi krčenja gozda in naraščajočega kmetijstva na številnih območjih medved izginil (Zedrosser in sod., 2001).
V letu 2000 je bilo na območju Evrope (spodnja slika), velikem 2,5 milijona km2 (800.000 km2 – brez Rusije) medvedov okoli 50.000 (od tega približno 14.000 zunaj Rusije) (Swenson in sod., 2000). V Preglednici 1 so povzete okvirne velikosti evropskih populacij medveda. Pomembno je poudariti, da so ocene pridobljene z različnimi metodami in zato med seboj niso povsem primerljive. Znano je namreč, da je velikost populacije medvedov težko oceniti in da so številne ocene, zlasti tiste, ki temeljijo na opazovanju javnosti, precenjene. Ocene v jugovzhodni Evropi so večinoma pridobljene s štetjem, ki ga izvedejo lovci enkrat do dvakrat letno na krmiščih. Ocene temeljijo na netestiranih predvidevanjih, da 80 – 90 % osebkov iz populacije v času štetja obišče krmišče, a ne več kot eno. Tudi ocene številčnosti v Skandinaviji temeljijo na ekstrapolaciji, a v tem primeru gre za ekstrapolacijo razmerja označenih in neoznačenih medvedov na dveh raziskovanih območjih na ostali del območja razširjenosti medveda (Zedrosser in sod., 2001).
Status:
20.400 v Evropi (Vir: LCIE Status Assessment 2017-2022/23)
10 populacij
| Population name | Countries | Size (2017-2022/23) | Trend |
| Scandinavian | Norway, Sweden | 3000 | Stable |
| Karelian | Norway, Finland | 2175 | Increase |
| Baltic | Estonia, Latvia | 1090 | Increase |
| Carpathian | Romania, Poland, Slovakia, Serbia | 9000 | Increase |
| Dinaric-Pindos | Slovenia, Croatia, Bosnia & Herzegovina, Montenegro, North Macedonia, Kosovo*, Albania, Serbia, Greece | 4112 | Stable |
| Alpine | Italy, Switzerland, Austria, Slovenia | 100 | Increase |
| Eastern Balkan | Bulgaria, Greece, Serbia | 460 | Stable |
| Central Apennine | Italy | 50 | Stable |
| Cantabrian | Spain | 324 | Increase |
| Pyrenean | France, Spain | 86 | Increase |
vir: https://www.lcie.org/large-carnivores/brown-bear
Viri
- Schreve D.C., Currant A.P. 2003. The Pleistocene history of the brown bear with particular reference to the western palaearctic. V: Living with Bears. A large European Carnivore in a Shrinking World. Kryštufek B., Flajšman B., Griffiths H. I. (eds.). Ljubljana, Ecological Forum of the Liberal Democracy of Slovenia in cooperation with the Liberal Academy, 27-39
- Swenson J.E., Gerstl N., Dahle B., Zedrosser A. 2000. Action plan for the conservation of the brown bear (Ursus arctos) in Europe. Council of Europe, Strassburg, France.
- Zedrosser A., Dahle B., Swenson J.E., Gerstel N. 2001. Status and management of the brown bear in Europe. Ursus 12: 9-20